iLoveFashion.si

Ana Gregorič je ena redkih fotografinj, s katero ne samo, da si delim polovico portfolia, ampak tudi tisti neotipljivi čut za estetiko. Ko namreč ustvarjaš modno zgodbo, je ključnega pomena ravno tisto, kar ne moreš povedati z besedami, tisti pretok kreativnosti, ki se dogaja znotraj ekipe. To, da so pred njenim fotoaparatom stali že vsi, od razvpitih politikov, do najbolj obleganih glasbenikov in televizijskih voditeljev, je samo potrditev tega, kako zelo uživa v svojem delu in kako to navdušenje prenese na celotno ekipo in modele. Te so marsikdaj prav njene fotografije katapultirale v svet mode.

Ana, najprej me zanima, katere so tiste osebnostne lastnosti, ki jih potrebuje dober fotograf?

Ana Gregorič: Mora biti nadarjen.

Kaj pa to pomeni?

Ana Gregorič: Mora imeti talent, da pretvori to kar ima v glavi v neko sliko. Recimo, da besede ali forme predstavi v 2D formatu. Če si portretni fotograf ti pride tudi zelo prav, če rad delaš z ljudmi, če si odprt, sproščen in iznajdljiv.

So kakšne fizične lastnosti?

Ana Gregorič: Dostikrat rabiš kondicijo, saj snemanja trajajo po več ur, tako da je dobro, da si tudi telesno dovolj pripravljen, da potem tudi mentalno nisi toliko obremenjen. Sploh pri poročni fotografiji, ko delaš 14 ur v nemogočih pogojih, mora biti tista 14. ura prav toliko kvalitetna kot tista prva.

Kateri pa so najbolj nemogoči pogoji v katerih si delala?

Ana Gregorič: Ammm… fizično so julijske in avgustovske poroke na obali. Štirideset stopinj in vlaga, možgani se ti dobesedno cvrejo, zdržati pa moraš cel dan. Ko se vsi drugi umikajo v senco, se ti ne moreš, saj moraš biti tam, kjer je dogajanje. Psihološko naporno pa mi je bilo najbolj med slikanjem operacije na odprtem srcu, ker mi pogled na kri ni najljubši.

Zelo zanimivo, slikaš modo, poroke in potem operacijo na odprtem srcu. To je bilo pravzaprav eno tvojih prvih slikanj.

Ana Gregorič: Tega je že davno. Drugače pa mi nič ni več psihološko naporno. Na začetku je vsak nov job izziv, saj je tudi nov žanr. Prvič ko sem slikala politika, pa znano osebo ali prvo slikanje na novi lokaciji – dokler nimaš kilometrine, te vsaka spremenljivka vrže iz tira oziroma si na trnih, ker ne veš kako bo šlo in če boš zadevo uspel izpeljati.

Verjetno je tako pri vsakem poklicu. Ko se spustiš v nekaj novega gre vedno za izziv in tisto pozitivno tremo. Kaj pa od oseb, ki si jih fotografirala… kdo se ti je vtisnil v spomin?

Ana Gregorič: Joj, tako na hitro… Barbara Sorčič. Tolikokrat sem jo že slikala, pa bi jo še stokrat. Vsaka oseba mi veliko pomeni, saj tista ura, dve, tri, ki jo preživi pred tvojim objektivom, je nekaj posebnega. Je posebna kemija, posebni občutki. Gre za zelo intimno delo, zato je z vsakim nekaj posebnega. Pri modelih se pozna, da imam raje tiste, ki so mi bliže karakterno in ki so moj ideal lepote. Potem jih tudi večkrat uporabim.

Nekateri se res veliko pojavljajo v tvojem portfoliu.

Ana Gregorič: Pa tudi pri nas ni toliko res dobrih modelov. Koliko je recimo takih, kot je Barbara – blond, s pegicami in čudovitim obrazom?

Mogoče dve ali tri.

Ana Gregorič: Pri nas nimaš toliko izbire in potem mi je tudi izziv isto osebo prikazati v povsem različnih lučeh. Tudi pri reviji Virus, kjer nimamo manekenov, gre za znane obraze, mi je največji izziv, da jih slikam kontra temu, česar so navajeni. Recimor Mario Galunič je vedno nasmejan, zato sem ga hotela predstaviti z zamišljenim, resnim izrazom. Vedno iščem nekaj drugačnega, ne da je samo še ena fotka nasmejanega voditelja. To mi je izziv, da uspem iz ljudi izvleči tisto neko kretnjo, tisto posebno luč, ki je niso navajeni.

Imam občutek, da ti veliko fotografov zavida sposobnost vodenja modelov. Od kje izvira ta sposobnost?

Ana Gregorič: Po moje je prednost v tem, da sem ženska. Ženske vseeno več razmišljamo o svojem telesu, o tem kako se premikamo. Gledamo se v ogledalu že od malih nog, večina moških pa ne ve niti, da ima dve roki. Že to je prednost, saj imam občutek za svoje telo in avtomatsko tudi za telo tistega, ki pozira. Tudi začela sem z neprofesionalnimi modeli, ki potrebujejo nekoliko več vodenja in se s tem tudi naučila, da je najtežje najti dobro pozo, voditi nekoga in da pri tem vse skupaj izgleda še naravno. Pripomore pa tudi, da znam risati in kipariti, saj smo se na akademiji vsega tega naučili. S tem, ko smo se naučili, ne le gledati temveč tudi videti, to je velika razlika. Pri fotografiranju uporabim isti trik. Vem kako delujejo negativni prostori, kako sprostiti ljudi in poiskati prave kote.

Imaš tudi to sposobnost oziroma lastnost, da so tvoji modeli izredno sproščeni.

Ana Gregorič: To sem že dostikrat dobila potrditev, da uspem sprostiti ljudi. Tudi ko smo slikali sredi Ljubljane in je bila punca sramežljiva, sem jo uspela toliko sprostiti, da je na koncu skakala in uživala.

Kaj pa je tvoj trik?

Ana Gregorič: Zelo pomaga, če je na snemanju glasba, da ni ravno smrtna tišina. In tudi da se malo nasmeješ, se delaš norca iz sebe in ni vse tako resno. Iz snemanja pravzaprav narediš en dogodek. Enkrat, ko dobiš ekipo, kjer so vsi sproščeni, je veliko lažje, kot da prideš na set in te najprej vizažistka nadere, ker ji ni všeč tvoja ideja. Če delaš v ekipi, ki je sproščena, je vse skupaj lažje. Torej glasba in to da se delaš malo norca iz sebe, pa se vsi počutijo kul.

Kako pa je delati v modni industriji v Sloveniji in o kakšni profesionalnosti sploh lahko govorimo?

Ana Gregorič: Mi imamo zelo težko delo, vsi. Iz stvari, ki jih imamo na razpolago, ki so mogoče 5% tega kar je dostopno v drugih državah, saj pri nas pol blagovnih znamk sploh ni, moraš biti resnično iznajdljiv, da lahko narediš dober izdelek. Od stilista do vizažista ter na koncu tudi fotografa, da iz teh oblek, ki so na razpolago, povlečeš maksimum. Tudi glede na honorarje, ki so, modna industrija obratuje na podlagi naše dobre volje. Prodaja se ne, tako da konec koncev ne vem kdo od nje služi. Revije propadajo, trgovine se zapirajo, stilisti, vizažisti in fotografi so brez dela, manekenke tudi, tako da je bolj samo sebi namen. Delamo samo zato, ker uživamo v tem.

Kreativni outlet torej. Misliš, da se bo to kdaj spremenilo ali je edina opcija tujina?

Ana Gregorič: Če se hočeš ukvarjati z modo, kar spakiraj kovčke. Premajhni smo, enostavno nas ni dovolj, da bi se v modi obračal denar. Tu se je super učiti, pridobivati izkušnje, ampak če misliš kaj bolj resnega v tej smeri, moraš iti ven. Dokaz za to je tudi, da pri nas ni niti enega fotografa, ki bi delal samo modo.

Tebe pa ne mika tujina?

Ana Gregorič: Jaz delam toliko stvari, da mi to ne povzroča težav. Ni mi toliko slabo, da bi naredila ta korak. Najhujše je, ko si v ugodju… Kjerkoli sem, se moram počutiti kot doma in če bi šla nekam, kjer ni moj materinski jezik, se ne bi nikoli uspela počutiti kot doma.

Kaj pa Italija, saj govoriš italijansko?

Ana Gregorič: Še vedno ni to moj dom in bi se vedno počutila kot priseljenec. Tu mi je res super, fino mi je delati vse od porok do portretov. Če bi šla ven, bi seveda bilo super da bi bila za editorial plačana toliko, kot so tu plačane poroke. Ampak to tudi ni tako lahko doseči.

Ne samo, da je pri nas huda konkurenca, v tujini je še večja. Kaj pa porečeš na prepričanje, da je danes kar vsak, ki si kupi fotoaparat, že fotograf?

Ana Gregorič: Vsega je povsod dovolj. Fora je v tem, da moja generacija šele sedaj ugotavlja, da če želi delati, si morajo delo preskrbeti sami. Odrasli smo v drugem prepričanju, mislili smo, da bomo končali šolo, dobili službo in to bo to. In to bo samo ena služba, ki jo boš delal celo življenje. Zdaj ugotavljamo, da temu ni tako in se moramo znajti. Mlajše generacije pa že odraščajo s tem mišljenjem in so veliko bolj samostojni oziroma so naklonjeni temu, da si sami ustvarijo delavno mesto. Narediš pa to kar znaš delati. Fotografiranje je mogoče še najceneje, saj če želiš odpreti pekarno, potrebuješ nekoliko večji budget.

Lahko si tudi stilist. Kupiš Vogue in naštudiraš.

Ana Gregorič: Zato je toliko stilistov, vizažistov, ubistvu povsod je vsega veliko. Od tega, da so sedaj mamice doma in pečejo torte do tega, da delajo poročna vabila. Mikro podjetja se širijo kot gobe, ker drugih delavnih mest ni. Ta podjetja so prav fenomen, je kar težko kar se konkurence tiče.

Vsak, ki vidi v svoji dejavnost tudi najmanjši zaslužek, že odpre popoldanski s.p.

Ana Gregorič: Zato pa so tudi absurdno nizke cene, ker nekateri še živijo pri starših, 500 evrov pa jim je že velik zaslužek.

Pa se ti zdi, glede na vso to ponudbo, da ljudje razločijo kaj je kvaliteta?

Ana Gregorič: Dandanes mislim da večinoma že razločijo. Internet in bogata izbira vsebin je k temu močno prispevalo. Vsaj tisti ki se odločijo zame, vidim da jim je razlika jasna, kar me dodatno motivira, da dosežem čimboljši izdelek.Zimski editorial za revijo Annex

Kako bi pa opisala svoj stil fotografiranja?

Ana Gregorič:  Težko bi odgovorila na to vprašanje, ker je odvisno od projekta oziroma subjekta, ki ga fotografiram. Stil nekoliko prilagajam. Nek skupni imenovalec pa bi lahko bil eleganca.

Jaz bi rekla, da so tvoje slike nekaj med resničnostjo in čarobnostjo, sploh poročne.

Ana Gregorič: To velja predvsem za tisti del poročne fotografije, ki ni reportažni. V mislih imam romantične fotografije, ki jih tekom poročnega dne naredimo z ženinom in nevesto nekajkrat po 15-30 min. Takrat se lahko res izživljam in uporabim vse izkušnje iz različnih žanrov fotografije (portretni, fashion, lifestyle, …), da lahko dodam tisti čarobni pridih

Kako pa se počutiš ko slikaš?

Ana Gregorič: V pravljici. Oziroma v zgodbici. In v sanjah. Nimam stika z realnostjo v tistem trenutku. Ne čutim lakote, ne čutim žeje, nimam občutka za bolečino. Imam samo tisti trenutek tam in tisto kar je pred fotoaparatom. Razmišljam samo, kako doseči pravi občutek in velikokrat ko vodim model, ji pripovedujem občutke, kot so žalost, jeza. Ni samo to, da pozira in je lepa, jaz pa sem tam zato, da tisti trenutek ukradem. Nekaj dni pred snemanjem si pred spanjem vedno vizualiziram kako bo vse potekalo.

Potem se psihično več dni pripravljaš na snemanje?

Ana Gregorič: Podoživljam ga več dni prej. Ko so stvari dorečene, ko vem kdo je model, kakšna je ekipa in moodboard, takrat začnem v mislih premlevati, kako bi lahko šlo. Kot film vidim model, kako se premika, kakšne so obleke in makeup. Ko pridem na snemanje, imam kar déjà vu.

Potem pa vse te vizualizacije spraviš v digitalni format?

Ana Gregorič: Ja, samo nikoli ni enako. Ker je še vedno ogromno spremenljivk – namesto da bi bilo sončno, je oblačno, model si je ravno dan pred snemanjem postrigel lase… Stremim pa, da je čim boljši približek tega. To je potem tudi tisto, kar stvar naredi zanimivo, da se nekaj zgodi nepričakovano in potem to izkoristiš, da je slika toliko bolj zanimiva.

Veliko modelov te pozna po tem, da v tvojih pozah začutijo vse mišice, da jih že vse boli.

Ana Gregorič: Dejansko so tiste poze, ki najbolje izpadejo take, ki bolijo. Zgledajo naravne, v resnici pa delajo vse mišice. Sem mnenja, da če ne čutiš mišic v tistem trenutku, ko poziraš, to pomeni, da ne delaš nekaj prav. Še jaz, ko dajem modelom navodila, sem dostikrat v nekem krču, ker jih začnem oponašati. Postane mi kar vroče, ker se toliko skoncentriram in sploh nimam občutka za bolečino. Tudi, ko smo zunaj na mrazu, zelo hitim, ampak vedno le zaradi modela, ne zaradi sebe. Ko smo nazadnje slikali na snegu, smo za prvo sliko porabili 10 minut, za zadnjo samo 3, saj je bila nevesta že v hipotermičnem stanju.

Modeli, kar dosti pretrpijo. Kako pa bi izgledalo tvoje sanjsko snemanje, če ne bi imela nobenih omejitev?

Ana Gregorič: Slikala bi modne editoriale in portrete po celem svetu. Da ne bi bila omejena samo na Ljubljano in low-budget, ampak da gremo brez problema na peščeno plažo, če si je zaželim. Ali na skale, da niso le naše bele skale, ampak da grem lahko nekam na jug Italije. Izbirala bi si lokacije po celem svetu, ne le da grem iz Šiške v Bežigrad.

Kaj pa osebe?

Ana Gregorič: Marsikoga. Vse, ki se medijsko pojavljajo, bi mi bil izziv predstaviti v drugačni luči. Tudi uživam ob gledanju editorialov v revijah, kot je Esquire.

Kakšno imaš pa mnenje o prekomerni uporabi Photoshopa? Marsikdaj ljudi v revijah sploh ne prepoznaš več.

Ana Gregorič: Photoshop je super orodje, ampak kot vsako drugo, ga moraš znati uporabljati. Težko se je ustaviti, ko enkrat začneš retuširati. Zato si jaz vedno pustim originalen layer in vmes preverim, da nisem šla predaleč. To orodje je zelo varljivo in hitro zaideš, tako da je preveč. Fotografija ima več žanrov in pri portretni fotografiji sem sploh mnenja, da mora biti uporaba Photoshopa minimalna. Odmaknem samo stvari, ki so moteče za razumevanje fotografije, kompozicijo, a vendar ne spremenijo subjekta ki ga fotografiram.

Potem ne odstranjuješ gub?

Ana Gregorič: Lahko jih omilim. Ampak če je ženska stara 50 let, je ne bom naredila dvajsetletnico. Čim je sprememba opazna, oseba zgubi avtoriteto, ker je preveč umetno. Ljudje niti ne bodo zaznali kaj točno jih na taki fotografiji moti, samo imeli bodo občutek da je »fake«. Tudi v realnosti, čeprav morda sploh ni taka, slika da občutek, da je ta oseba umetna.

Po drugi strani pa so že slikarji »fotošopali«.

Ana Gregorič: Seveda. Ker se ljudje radi vidijo v najlepši luči. Tudi nekdanji fotografi analogne fotografije, še ko so razvijali slike iz filmov, so jih retuširali s čopičem in barvami, tako kot sedaj mi. Ali pa so med razvijanjem z roko zasenčili del fotografije in tako vplivali na osvetlitev.

Misliš, da se bo ta trend kdaj omilil? Po eni strani si ljudje želijo pristnosti, po drugi strani pa nas z naslovnic gledajo »sfotošopani« obrazi.

Ana Gregorič: Mislim, da ne. Verjetno bo čedalje hujše, če gledaš iz tega vidika, da ima že telefon sto in en filter. Preden objaviš sliko na Instagramu je šla že čez deset obdelav. Morda profesionalci se bodo zavedali tega in bodo šli v bolj naravno. Tudi jaz sem na začetku uporabljala več Photoshopa, sedaj pa poskusim, da že s samo fotografijo naredim toliko, da ni potrebno veliko obdelave. Uporabniki pa bodo vedno hujši, saj je ta »attention whoring« zelo prisoten. Iskanje lajkov bo vedno večje in ljudje bodo iskali fotografe, ki bodo naredili želeni efekt.

foto: Ana Gregorič